Čeprav sem človek, ki nima preveč rada žuranja, sem skozi leta spoznala, da ni dobro samo biti doma. Najraje sem doma, ampak vseeno sem opazila, da to zame ni dobro. Da moram včasih iz cone udobja in se prepustiti naključju, kot so naprimer koncerti. Nekaj časa so mi prijateljice neprestano to tudi govorile, a jih nisem poslušala, enostavno sem bila prepričana, da je biti doma najlepše. Potem pa je prišlo leto, ko se enostavno nisem več dobro počutila. Izgubila sem voljo, tisto iskro, počutila sem se nekoristno in lahko rečem le hvala prijateljicam, ki so me takrat videle in poslušale. 

Tako sem šla na koncert z mislijo, da mi ne more biti slabo, kjati moje počutje je bilo tako slabo, da na koncertu ne more biti še slabše, samo boljše je lahko. In tako je tudi bilo. Prav videla sem, kako sem se po koncertu še dva dni dobro počutila, potem pa je moje telo spet začelo kričati na pomoč. Videla sem, da potrebujem drugačno življenje, da potrebujem glasbo, smeh, debate in tako naprej. Zato sem se odločila, da bom šla vsak mesec na en koncert. Tako sem poskrbela za to iskro, ki sem jo izgubila. Nikoli prej si ne bi mislila, da  bom to nujno potrebovala. Kajti prepričana sem bila, da sem koncerte enostavno prerasla. Lahko jih prerasteš, ampak ne prerasteš glasbe. Tako me je rešila glsaba. Razlika med leti pa je ta, da sem prej poslušala drugačno glasbo, kot pa jo na koncertih poslušam sedaj. 

Glasba je sreča in sprostitev.…