Ko sem bila s sošolok na kavidi in čakali na pričetek predavanj na fakulteti, mi je razlagala o tem, kako se je njen znanec udeležil hipnoterapije. Zdelo se mi je, da o samem postopku ve res veliko. Razložila mi je, da je hipnoza stanje človekove zavesti, ter da je povezana z osredotočenostjo in sproščenostjo. Pri hipnozi je človek bolj dovzeten za določena sporočila, saj je globoko sproščen, misli pa so osredotočene na določene občutke in sugestije, ki nam jih daje hipnoziter. Veliko ljudi ima najverjetneje predsodke, ker ne vedo, da hipnoza ni magija ali kakršen koli urok, ki bi posameznika prisilil v določena dejanja. Je zgolj terapevtska metoda pri kateri je posameznik sprošen, vodljiv, vendar je še vedno zaveda samega sebe in ohranja svojo zavest.
Hipnoza se za terapevtske namene uporablja že več stoletij, celo egipčanski zapisi in drugi zapisi iz starih kultur poročajo o hipnozi kot o nekakšni tehnika transa. Najbolj pa se je hipnoza začela razvijati v 18. in 19. stoletju. Začetki hipnoze so bili smatrani kot neznanstveni, saj je bila zaradi nepoznavanja dojemana kot kontroverzna tehnika zdravljenja. Šele kasneje v 20. stoletju je hipnoza pridobila širšo priznavanje za medicinske in psihološke namene, s tem je hipnoza postala ena izmed sprejetih oblik terapije.
Hipnoza se dandanes uporablja za reševanje anksioznosti, raznih fobij, kroničnih bolečina in za motnje spanja. Nekateri jo uporabljajo tudi kot pomoč pri prenehanju kajenja. Postala je dopolnilna metoda oz. tehnika terapije, ki se navezuje na ostale kognitivno-vedenjske terapije in psihoterapije. Pomaga tudi pri preučevanju zavesti, vedenja in vzorcev v možganih, ter nam hipnoza omogoča boljše razumevanje delovanje uma in doživljanja dražljajev okolja, ki so vsakdan okoli nas. Je pa pomembno opomniti, da hipnoza ni primerna za vsakega posameznika in da nikakor ni nadomestilo za tradicionalne medicinske in psihoterapevtske postopke in obravnave.